V pritličju muzeja so razstavljeni nekateri zanimivi predmeti, med njimi tudi prenosni brusilnik.  

Vsebuje poličko za orodje in osebne predmete; brus, povezan s prenosno napravo, ima ravno oporno površino in posodo za vodo, ki hladi brus. Naprava je imela tudi dva usnjena nosilna jermena, zagozdena v posebne odprtine prenosnega zaboja, ki sta omogočala nošnjo. Rotacijo brusa je omogočal impulz, ki je šel od verižnice k ojnici in s pomočjo te h gonilnemu kolesu. Veliko kolo je poganjalo brus s pomočjo prenosnega jermena.

V bližini je tudi delovna mizica, lesena opora z vdolbinami na različnih višinah. Z železno palico so nanjo pritrdili podlago, na katero se je med obdelavo naslonil kos lesa.

V vitrini s predalčkom je shranjenih nekaj dokumentov.

Med njimi izstopa rokopis skladbe msgr. Ivana Trinka iz Trčmuna v občini Sovodnje (1863-1954). Odlikoval se je na kulturnem, umetnostnem, zgodovinskem in političnem področju; več kot pol stoletja je bil učitelj, voditelj in oporna točka duhovnikom in celotni slovenski skupnosti Videnske pokrajine. Slovenski duhovniki so bili zelo aktivni v obrambi rabe slovenskega jezika pri cerkvenih obredih, čeprav so jim bile po priključitvi benečanskih dolin leta 1866 sovražne tako politične kot cerkvene oblasti.

Italija je začela s procesom kulturne asimilacije tega prebivalstva. Il Giornale di Udine se je 22. novembra 1866 tako izrazil: »Te Slovane je treba eliminirati s pomočjo napredka in civilizacije. (…)Za italijanizacijo Slovanov v Italiji bomo uporabili jezik in kulturo višje, italijanske civilizacije (…)«. Od leta 1870 ni bilo več slovenščine pri cerkvenih obredih cerkva v Bardu in v Zavarhu. Asimilacijsko delo so zaupali šolam. Ob tem pa je država kazala popolno nezanimanje za težke življenjske pogoje teh ljudi. Očiten primer tovrstnega neupoštevanja terske skupnosti je bila hidrocentrala v Njivicah. Ta je dajala tok električnemu omrežju Videnskih tramvajev že od leta 1808, v Njivicah so dobili električno napeljavo šele leta 1919, v Mužac pa se je prebila šele leta 1958!

Po 2. svetovni vojni je bila Gornja Terska dolina prizadeta tudi zaradi meje z Jugoslavijo (mejo je bilo treba varovati pred eventualnimi napadi s komunističnega Vzhoda). Večino Terskega teritorija so militarizirali, postavili vojašnice, gradili bunkerje, uvedli vojaške služnosti in tik ob cesti, ki je peljala na prelaz Tam na meji uredili strelno vežbališče ter zaprli cesto ob pogostih strelskih vajah različnih oddelkov vojske s tega območja. Ko so potekale vaje, so na zvoniku vasi Mužac razobesili rdečo zastavo, da bi s tem opozorili prebivalce, naj se ne plašijo zaradi močnih pokov in naj se držijo daleč od območja strelskih vaj. Poleg tega je na tem območju več let delovala tajna organizacija, neposredno odvisna od italijanske vojske, ki je poskušala izkoreniniti slovensko jezikovno skupnost s šikaniranjem duhovnikov, učiteljev in intelektualcev, ki so za to ljudstvo zahtevali kulturne in jezikovne pravice. Slovenski jezik prebivalcev Vzhodne Furlanije so izenačevali s komunizmom, s tem pa so le podpihovali dodatno sovraštvo in preganjali ljudstvo, ki sta ga že izmučila pomanjkanje in emigracija.

Na oglasni deski je nekaj številk tednika »Matajur«, ustanovljenega leta 1950, in petnajstdnevnika »Dom«, ustanovljenega leta 1966. Oba časopisa slovenske skupnosti sta bila v oporo kulturnemu preporodu Beneške Slovenije.

Multimedijska inštalacija prikazuje filmske posnetke o grozljivem potresu 6.maja 1976.

V  zadnji sobi Muzeja si je mogoče ogledati dokumentarec slovenske postaje RAI iz Trsta, posvečen množici emigrantov iz Nediških dolin, ki so zaradi revščine po 2. svetovni vojni zapustili svoje vasi in šli delat v belgijske rudnike.