Tretja soba je posvečena predelavi mleka, proizvodnji sirov, masla in skute.
V začetku 20. stoletja je bilo v Terski dolini 18 mlekarn: mnoge so delovale do leta 1976, ko je potres povzročil prelom na področju živinoreje in košnje.

Molzli so dvakrat dnevno: zgodaj zjutraj, okoli šestih, in zvečer ob mraku. Manjšo količino mleka so rejci obdržali za malico in večerjo, ostalo pa so odnesli v zadružno mlekarno. Kmetu so tam mleko stehtali, sirar je zabeležil količino mleka v zvežček. Pred tehtanjem je bilo mleko včasih podvrženo analizi, da so preverili, ali je mogoče kmet mleku dolil vode.

Nato so mleko filtrirali skozi rešeto, ki je zadržalo tujke, in ga prelili v dolge in ozke bakrene posode, ki so jih poveznili v bazen s tekočo vodo, da se je vsebina ohranila sveža. Tam je mleko ostalo vsaj dvanajst ur, dokler ni prišla na površje smetana, ki so jo posneli in prenesli v pinjo za pridelavo masla.

Pinja je nekakšen sod, ki sloni na trdni podlagi. Smetano so prelili v cedilnik skozi prirobek, ki so ga potem neprodušno zaprli. Nato sta dve osebi, v novejšem času pa stroj, vrteli sod; s tem so stepali smetano, dokler ni postala maslo.

Slednje so odstranili in z njim napolnili posebne lesene kalupe, ki so imeli na stenah in pokrovu vrezane razne motive, npr. podobo krave, rože, gorski motiv, ki so jih vtisnili na hlebe masla; ti so tehtali 1kg ali ½ kg. Maslo so običajno prevzemali zvečer, ko so količino prejetega masla tudi zabeležili v zvežček.

Posneto mleko so prelili v širok bakren kotel, ki je deloval po švicarskem sistemu z vozičkom: kotli so bili pritrjeni, gorilnik z ognjem pa premičen. Sirar je najprej prižgal ogenj v premičnem gorilniku, nato je segreval mleko do približno 42° C (temperaturo je preverjal s tem, da je večkrat poveznil v mleko termometer). Ko  je bila dosežena ustrezna temperatura, je sirar zavrtel ročico gorilnika in slednjega premaknil pod manjši osrednji kotel, ki je vseboval vodo za čiščenje.

Ko je mleko doseglo predpisano temperaturo, so mu najprej dodali sirilo za pripravo sirotke. Ker se je mleko zgoščalo najprej na površju, spodaj pa je ostajalo po večini tekoče, je sirar uporabljal nekakšen mešalnik:  šlo je za velik  pravokotni okvir, na katerem je bilo veliko napetih vrvic, tankih kot so strune na harfi. S tem orodjem je lahko zmlel gornjo plast, da je dobil homogeno maso v celem kotlu.

Ta proizvod je bilo treba nato znova segreti z  gorilnikom. Faza kuhanja se je zaključila, ko se je temperatura dvignila do približno 50° C.  Strdek so nato izvlekli s platni in postavili v okrogle lesene kalupe. Sir so stiskali z ročno stiskalnico en dan, da je dobil značilno okroglo obliko. Sledilo je soljenje v slanici. Zorenje se je odvijalo tako, da so hlebce sira postavili na lesene deske. To je olajšalo fermentacijo.

Na planšarijah so za pridelavo masla prelili smetano v pinjo, cilindrično posodo iz desk. Pokrov z ročajem je imel luknjo na sredi; skoznjo so potisnili ročico nekakšnega bata, ki je imel na koncu ročaja držaj za potiskanje, v spodnjem delu, v cilindru pa je bila lesena ploščica, v premeru nekoliko ožja od notranjosti cilindra.

Ko je bila smetana prelita, so cilinder zaprli s pokrovom in batom, nato se je začelo stepanje s hitrim premikanjem bata. Za pretvorbo smetane v maslo je bilo potrebnih par ur neprestanega stepanja.

Da ne bi maslo dobilo kiselkastega okusa, so ga stopili na ognju, tako da so ga lahko shranili v cilindričnih kamnitih posodah s trebušastim dnom, pokritih z lesenim pokrovom, ali pa v glinastih posodah.

Pri pripravi sira na planšarijah so že pripravljeni mlečni sesirek zdrobili s preprosto jesenovko, ki je imela na koncu dvojne vilice, ali pa so uporabili približno 1,30 m dolgo palico, ki je imela na koncu kakih deset klinov, štrlečih na vse strani. Sirilo so pripravljali doma, tako da so posušili želodec kozliča, jagnjeta ali teleta.

Na planšarijah so pripravljali tudi skuto. Potem ko so pridobili sir, je ostala sirotka. Najprej so pristavili na ogenj kotel, nato so čakali, da je sirotka začela vreti. Kakor hitro se je na površju oblikovala gosta pena, so ob njenem robu vlili svežo vodo s soljo ali s kisom. Nastala je kemična reakcija, ki je dvignila na površje skuto. Pobrali so jo z zajemalko, podobno tisti za pobiranje sesirka, in jo raztrosili na mizi. S pritiskom so dosegli odtekanje odvečne sirotke, nato so vse osolili in popoprali. Za ohranitev skute jo je bilo treba stisniti v kamnitih posodah in pokriti z listi koruznih storžev, ki jih je bilo treba prej zmehčati v vodi.

Multimedijska inštalacija predstavlja nekaj zanimivih filmskih posnetkov, ki zadevajo:

• Domačo predelavo mleka v hiši zadnjega sirarja Terske doline Albina Micottisa.
• Življenje na planšariji Kisalica/ Chisalizza – pripoveduje Valenzio Culetto.
• Tradicijo Pusta, ki se še vedno obnavlja v zaselku Sedlišča. Nekoč so se možje ves pustni čas zbirali in pripravljali obleke, dialoge, prizore in kar tekmovali, kdo bi lahko več prispeval, da bi bil zadnji dan pusta nepozaben vsaj eno leto. Vseh dogodkov, bolj ali manj vrednih graje, ki so se bili zgodili ali bi se lahko zgodili med letom po vaseh, so se spomnili, jih oponašali in jih realistično odigrali. V Gornji Terski dolini so bile take predstave na vaškem trgu, v dolinah Kartnahte so jih odigrali v prostornejših hišah.
• Tradicijo Pusta v Černjeji.
• Svetoivanske kresove v Muž(a)cu.