Ob vhodu v sobo so razstavljeni čevljarsko orodje in obutev. Ljudje so hodili po večini bosi, v copatkih iz blaga ali ročno izrezanih lesenih coklah. Copatke iz blaga so sešile ženske, ki so ročno prešile podplate z gostimi šivi in zelo spretno. Za podplate so uporabile več plasti krp starih rjuh, debelih dva ali več centimetrov. Te so sešile skupaj s konopljino vrvico, podplate pa so nato večkrat potolkle s kladivom. Na podplate so nato prišile prednjike iz barhanta, obložene s progastim platnom ali črnim žametom, obloženim z novim belim platnom. Slednje so obuli za praznike.
Druga soba je posvečena poklicem.
Čevljarstvo
Cokle so izrezovali možje. Na podu sobe je nekaj klopi z mehanizmom na primež, ki se je poganjal s stopalom. Ko se je blokiral kos lesa v primežu, ga je tesar, sedeč na klopi, izrezoval, dokler ni oblikoval cokle. Skoraj vse te cokle so obuli z debelimi volnenimi nogavicami. Cokle namreč niso imele gornje strani v celoti pokrite s prednjiki, temveč le vezalko, široko nekaj centimetrov, in pritrjeno na leseni rob. Samo zimske cokle so bile tudi usnjene.
Pozimi so prebivalci doline morali obuvati tudi pošvedrane cokle, da jih ne bi zaneslo na ledu, kasneje so se pojavile dereze, ki so jih pritrdili na podplate. Pošvedrane cokle ali dereze so lahko uporabljali tudi pri košnji na večjih strminah.
Čevljar je uporabljal tudi dleto, oblič in kopita za oblikovanje prednjikov. Značilna je naprava iz velikega kosa debla, v katero je pritrjeno železno nakovalo v obliki narobe obrnjenega stopala, ki je čevljarju omogočalo, da je zabijal žebljičke v podplat.
Obdelava volne
Obdelava volne se je ohranila v Gornji Terski dolini vse do leta 1976, do potresa. Sredi 19. stoletja se je ovčarstvo začelo umikati govedoreji. Koreniti spremembi tehnik mlekarstva pa iz praktičnih razlogov ni sledila opustitev predelave volne. Vsaka družina je še vedno redila nekaj ovc prav zaradi volne. Materialni dokazi te dejavnosti so shranjeni v muzeju.
Na enem od panojev so razobešene škarje za striženje ovc. So sicer arhaične izdelave, izoblikovane iz enega samega kosa upognjene kovine. Na obeh skrajnostih je kovina sploščena in oblikuje dve rezili, široki na začetku in sploščeni na koncu.
Postriženo volno so razčesavali, mikali s pomočjo grebena, ki ga sestavljata dve deščici z nizom tankih žebljičkov, pribitih na eni strani. Ena od deščic je pritrjena na lesen zaboj na koncu klopi, na kateri je sedel volnar.
Predli so z vretenom na preslico ali z imenitnejšim kolovratom. Muzej nudi obiskovalcem na panoju nekaj vreten, sredi sobe pa je razpostavljenih več motovil. Kolovrati so dveh vrst: eni s pokončnimi, drugi z vodoravnimi statvami. Ob njih je že izžlebljeno kolesce, ki ima lahko špice ali je polno. Pogosto so združevali dve niti v eno z motovilom, da je tako postala volna močnejša in gostejša.
Za navijanje niti v štreno so uporabljali vrteči motek; dva sta razstavljena pod panojem. Pri preprostejšem gre za upognjeno borovo vejo, ki drži os z ročicami za štreno. Drugi je bolj izoblikovan in ga sestavljata vertikalna podlaga, ki drži vodoravno os s štirimi špicami, ki so vse povezane z enakim številom lesenih prečk. Orodje se požene ročno z leseno ročico.
V tem prostoru je na ogled tudi trlica. To je lesen instrument, ki so ga uporabljali, da so trli lanena stebla in tako ločili oleseneli del od vlaknenega.
Seno
Preskrba s pšenico je bila za prebivalce doline ena izmed najpomembnejših dejavnosti in bistveni element v gospodarski strukturi doline. Praksa, da je bila živina vedno v hlevih, je silila ljudi v to, da so stalno prevažali krmo naravnost v hlev ali na senik.
Travniki, primerni za košnjo, niso bili v občinski lasti. Vsaka družina jih je imela nekaj, vendar so bili pogosto precej oddaljeni eden od drugega in majhni po površini.
Travnike okoli vasi so kosili maja. Niso jih sejali s krmilnimi rastlinami, temveč so jih gnojili; to je omogočalo kar tri košnje, maja, sredi poletja in prve dni novembra. V gorah so kosili samo enkrat, julija ali avgusta. Pri košnji senožeti je sodelovala cela družina, tudi otroci in stari.
Srp za travo je lahko imel ročaj dolžine do 28 cm in so ga uporabljali na teže dostopnih območjih. Koso so sestavljali kosišče, dva držaja in rezilo.
Med košnjo je bilo nujno imeti ustrezna brusila za koso. Običajno je imel vsak kosec na pasu oselnik in oslo. Razstavljenih je več oselnikov in nekaj osel. Med vsemi izstopajo nekateri oselniki, ki imajo na dnu dve konici, kar omogoča predmetu, da se zapiči v tla. Oslo sta sestavljala lesen ročaj in kamen iz apnenca, ki je bil pritrjen z železno žico. Uporabljali so tudi kamnito oslo brez ročaja.
Za brušenje rezila kose, predvsem pa za klepanje skrhanin in nagubanosti sta se uporabljala nakovalce in kladivo – klepač. Nakovalce je podobno debelemu žeblju z odebeljeno glavo zgoraj in simetrično zaobljeno, da tvori zaokrožen rob. Drugi konec je na špico in se zarije v zemljo.
Po enajsti uri zjutraj je košnjo onemogočala vročina. Ob premorih so pripravljali prostor za majhne kope, slednje pa so kosci oblikovali proti večeru, da bi zaščitili seno pred močno vlago. Naslednji dan so otroci raztrosili seno teh kop po travniku. Čez dan so pokošeno travo obrnili, da bi se povsem posušila.
Za to delo so uporabljali grablje. Da bi oblikovali grabljam zobe, so prebivalci doline uporabljali lesen predmet cilindrične oblike, na katerem je bil nasajen kovinski opornik z luknjo izostrenih robov. Na rob luknje so postavili leseno paličico in jo zabili z lesenim kladivom.
Zvečer so seno prepeljali v vas. Če so bili travniki oddaljeni, so navadno naredili tri ali štiri kope.
Način prevoza je bil različen. Običajno na ramenih, s tem da se je seno stlačilo v oprtni koš ali v žbrinco, ki je bila podobna oprtnemu košu, a je bila bolj prostorna.
Če zemljišče ni bilo zelo strmo, so pripravili tovor sena in ga zatisnili z vrvmi. Vrvi so bile tri: dve dolgi in vzporedni in ena krajša za počez. Vrvi so položili na tla in naložili nanje snope sena. S pomočjo lesenih kavljev so zatisnili vrvi, tovor trave se je nato nosil na glavi.
Na tak način so nosili tudi seno, ki so ga izvlekli iz kop, včasih tudi s koščevim orodjem, ki je imelo rezilo v obliki izostrenega polmeseca in dolgo kosišče s stremenom, na katerega so naslanjali stopalo.
V muzeju so razstavljena tudi druga kmetijska orodja
V muzeju so razstavljena tudi druga kmetijska orodja, npr. grablje za listje z dolgimi železnimi zobmi in nekaj naprav za robkanje koruznih storžev.
Edinstvena je posebna vrsta zaščite za čevelj; osnova je bila iz kosa lesa, velikega kot list papirja in iste oblike: na sredini je bila izrezana vrzel za stopalo z izostrenim robom, da noga ne zdrsne iz čevlja. To se je zvezalo na nogo z usnjenim pasom ali pa prepletlo z jermenom. To zaščito pod čevlji so uporabljali v vrtovih in na poljih za prekrivanje setvenih lukenj z zemljo.
Drugi eksponat je macola, s kakršno so otroci drobili, urejali in dodelali razkopane grude zemlje, da so bile primerne za setev.
Na tleh so razstavljene drsalke za sani, ki so jih uporabljali za prevoz gnoja ali sem ter tja po snegu. Take sani so vlekli ročno s pomočjo ukrivljenih vej na ogrodju.
Zanimivo je tudi naslonjalo za oprtni koš ob oknu. Gre za en sam kos lesa, ki se cepi v obliki velike črke A. Na določeni višini nog sta bila zagozdena dva klina, ki sta podpirala deščico, na katero so naslanjali oprtni koš takrat, ko so ga polnili z gnojem.
Domači obrtniki so izdelovali tudi koše iz vrbovja in ločja, v značilni obliki gnezda s širokimi boki in ozkimi odprtinami ali pa v obliki zaokrožene školjke z ročajem. Nekaj primerkov je v tej sobi
Fotografije visoko zgoraj potrjujejo, da so bili prebivalci doline tudi spretni gozdarji. Najboljši gozdovi so bili v Muž(a)cu. Les, ki so ga najprej nosili na ramenih ali v koših, kasneje pa s tovornimi žičnicami, so nagrmadili pri izviru Tera v pričakovanju plavljenja. Debla so metali v vodo in jih potiskali ali vlekli s kavlji, harpunami na dolgih lesenih toporiščih. Težave s prevozom lesa iz gozdov Mužca so za nekaj časa zahtevale uporabo male železnice ali decauville. Strukturo so postavili nekje med prvim in drugim desetletjem 20. stoletja. Tiri so od Njivic, kjer so bili skladišče, električna žaga in tehtnica, peljali do prelaza Tam na meji (Tanamea), nato pa so bili podaljšani še do kraja Palon pri prelazu Krnice. Ko so dokončali cesto med Muž(a)cem – Tam na meji in Žago, je postala mala železnica nepotrebna, tako da so jo med letoma 1932 in 1935 razgradili.
Ogromno dvoročno žago, ki je pritrjena na zid, sta za razžaganje lesa v deske upravljala dva moža. Deblo, ki ga je bilo treba razžagati v deske, sta naslonila na kozo in ga trdno privezala; nato sta označila z barvno nitko črto ureza. Dva moža sta se postavila eden više, drugi pa je s tal z močjo rok potiskal žago navzgor.
Repača je žaga majhne velikosti, njeno strukturo sestavljajo tri letve lesa, ki so zagozdene med sabo. Na eni strani vertikal je pritrjeno rezilo, na drugi pa konopljina vrv, ki omogoča primerno napetost, da se lahko nategne ali zrahlja. Rezilo se vleče z napenjanjem vrvi, kar omogoča posebna lesena palica, napenjač.
Za izris okroglih črt na deskah so uporabljali kompas, za izris vzporednih kanalčkov v lesu pa so uporabljali nekakšno praskalo, izdelano iz dveh vzporednih paličic, ki jih je povezovalo prečno drvece. Konca paličic sta bila opremljena z železnima konicama. Špica, ki se je pritiskala na les, je vrezovala v desko ravno črto, koristno pri žaganju.
Premični kotnik, sestavljen iz dveh lesenih elementov, povezanih z zatičem, ki dovoljuje njegovo odpiranje ali zapiranje, je služil za točno nastavljanje reznega kota, ko ta ni meril 90°.
Obročasto žlebilo z lesenim ročajem in železnim obročem je bilo v rabi za dolbenje lesa in je oblikovalo žleb, da je bil čim bolj enakomeren. To orodje je na primer verjetno služilo za poglabljanje lesenega korita, ki visi visoko na steni.
Žlebilo z ukrivljeno špico ali »na žlico« pa se je uporabljalo za vreze v konveksne površine, npr. za struganje notranjosti posode konkavne oblike ali pa za druga mesta, ki bi jih težko dosegli s tradicionalnimi žlebili za dolbenje.
Razstavljena so še vrtala različne velikosti z lesenim ročajem, tanko železno špico s spiralno konico. Z njimi so luknjali les.
Pa še obliči, mali obliči in orodja za piljenje lesa. Primeži raznih oblik in velikosti so preprečevali premik kosov lesa v obdelavi.
Naposled so razstavljene še številne ključavnice za hišna ali dvoriščna vrata.
Multimedia
Multimedijska inštalacija prikazuje več zanimivih dokumentarnih posnetkov:
– o predpotresni vasi Sedlišča,
– o starem mlinu v Sedliščih,
– o postavljanju kope,
– o delu z volneno prejo z razlago Albina Micottisa,
– o Albinu Micottisu, ki izdeluje oprtni koš.
heart