Prva soba.

Starodavno slovensko prebivalstvo je poselilo Dolino med koncem 6. in 8. stoletjem  po Kr. Slovenci so bili prvi omenjeni in dokumentirani prebivalci Doline. Menijo, da so mogoče prišli sem iz doline Mea. Vendar je bila postavljena tudi hipoteza, podkrepljena s kulturnimi dejstvi, ki te ljudi povezuje s tistimi iz gornje doline Nediže, Osrednjega Posočja in Doline Karnahte. Na tej podlagi je osnovana domneva, da naj bi sem prišli s Kobariškega prelaza gor po Nediški dolini. Naselitvene poti so prečkala pobočja Zuffine, Karnice in Velike gore. Tovrstne poti so se vile po visokih legah, izogibale so se dolinam in so povezovale Viškoršo, Brezje, Bardo, Tipano, Subid, Porčinj in Čenebolo.

Te stike dokazuje povsod razširjeni kult, povezan s cerkvijo Svete Trojice v Viškorši, zelo starem verskem poslopju (XI.-XII. stoletje), ki je bilo in je še danes romarska destinacija za slovenske prebivalstvo sosednjih krajev.  Stiki s furlanskim svetom pa so skromni.

O samem ozemlju Terske doline skoraj ni podatkov: sile, ki so se izmenjavale na oblasti, se niso zanimale za življenje tamkajšnjega prebivalstva.

Slovence Terske doline so pokristjanili v 9. stoletju misijonarji Oglejskega patriarhata. Odtlej niso zahtevali drugega kot pravico, da bi dobili duhovnika slovenskega jezika, vendar kaže, da so njihovo željo po slovenskem duhovniku dosledno prezirali. Tako so se v 17. stoletju med gorskimi prebivalci razvneli nemiri. Leta 1606 so tožili plebanuša iz Čente. V razsodbi je bila poudarjena pravica hribovskih vasi, da si vsaka tri leta izvolijo kaplana slovenskega jezika. Leta 1607 je Francesco Barbaro, patriarh velike reformacije oglejske škofije, ustanovil poseben slovanski vikariat »vicariatus sclaborum«, ki je povezoval deset slovenskih vasi: Hojo, Smardečo, Štelo, Zamejo, Čižerje, Sedilo, Zavarh, Bardo, Ter in Podbardo. Vendar je ostal sedež tega vikariata, ki je razpolagal s svojo stavbo, v Čenti in ga je bilo le redkokdaj videti v cerkvicah slovanskih vasi. Vikariat je obstajal več kot sto let, do leta 1730, ko so vasi Bardo, Ter in Podbardo zahtevale ločitev od nekdaj dogovorjene povezave in samoupravno versko oskrbo.

Ob vhodu v Muzej je razstavljenih nekaj predmetov verske narave. Med njimi je železni kalup za hostije v obliki klešč, ki vsebuje na eni strani reliefne odtise svetih podob, ki naj bi jih vtisnili na hostijo za duhovnika. Na mizici je kalup za hostije, namenjene vernikom.

Na levi lahko opazite ob tla naslonjen zaboj z ročico: gre za napravo, ki je na veliki petek s svojim hrupom nadomeščala zvonove. V isti namen je služila raglja, naprava z nazobčanim kolescem, ki  se je vrtelo skozi ročico in trkalo z zobki ob tanko leseno deščico; pri tem je proizvajalo značilen ropot, podoben žabjemu kvakanju.

Med voščilnimi verskimi obredi, ki so se še ohranili v Bardu, je koleda: prvi dan leta gredo otroci od hiše do hiše  in v zameno za darilca recitirajo kratko pesmico: »Koledo novo lieto, Buoh nam dejte no doró lieto!« »Koleda novo leto, Bog nam daj dobro leto!«

Ostale eksponate iz prve sobe so uporabljali ljudje doma.

Na steni je razstavljenih nekaj lesenih lokov z dvema kavljema na obeh skrajnostih, na katera so obešali dve vedri, ko so zajemali vodo iz izvirkov.

Tik pod njimi je prislonjenih nekaj sodov, ki so bili prav tako namenjeni za prevažanje vode.

Ob strani, na polici, je nakaj različnih vrst svetilk, ki so razsvetljevale z izgorevanjem olja ali petroleja. Pred njimi so za razsvetljavo ljudje uporabljali »luč«: 10-12 cm dolgo paličico iz posušenega in staranega lesa macesnovih korenin so stanjšali na 4-5 milimetrov. Paličice so zagozdili v zidane stene med dva kamna in jih prižgali z gorečo trščico iz ognjišča.

Spodaj, ob šivalnem stroju, lahko opazite nekaj predmetov v obliki jajca, ki so jih uporabljali pri krpanju nogavic.

V tej sobi je dvoje zelo preprostih poročnih klopi. Ob poroki ni bilo velikih praznovanj; ženin in nevesta  sta bila oblečena bolj revno, obuta v cokle. Nevesta je zapustila svoj dom in sledila ženinu, ne da bi česarkoli odnesla s sabo. Po poročnem obredu v cerkvi sta šla novoporočenca domov na poročno kosilo. Premožnejši so lahko jedli »ocikano« oz. cmoke iz polente, zabeljene s sirom in stopljenim maslom, revnejši pa malo polente in »frico«. Nato so še istega dne šli delat na polje ali v gozd.

Če nevesta ni bila ženinova sovaščanka, so vaški mladeniči po poroki zaprli cesto s »štango«, lesenim deblom, ženin pa je plačal določen znesek, ki so ga določili mladeniči. Po plačilu so »štango« odstranili in nadaljevali s slavjem. Ob mraku se je nevesta sama vrnila v domačo hišo, kjer je dobila balo.

V tej sobi so zanimivi še sekalnica s centralnim železnim rezilom in železni koški za pobiranje povrtnin. Videti je tudi dvoje lesenih odcejalnikov za sir in možnar za kostanj s težkim tolkačem: ta ima dolg ročaj, čelo pa je okrepljeno z nekaj železnimi ploščicami.

Na mizici je razpostavljenih nekaj posod iz lesa ali izpraznjenega roga: vanje so stlačili najprej živalsko črevo, vanj pa mleto meso.

Multimedijska inštalacija predstavlja nekaj zanimivih posnetkov, ki zadevajo:

 -obred poljuba križev v cerkvici Svete Trojice,

– obred procesije sv. Marije od Zdravja v Bardu,

– umetniška dela v cerkvi sv. Florijana na Zavarhu, 

-pesem  »Tam dol teče voda rajna« , ki jo je v 60. letih posnel v Plestiščih raziskovalec Pavle Merku. Pesem so zapeli slovenski verniki, ko so vsakih sedem let odhajali na romanje v Aachen. Teh romanj je bilo konec s protestantsko reformacijo v prvem desetletju 16. stoletja.

 -Zadnji dokumentarni posnetek se nanaša na zgodbo, ki se pripoveduje v slovenskem narečju iz Subida z italijanskimi podnapisi in ki se nanaša na prikazovanje Matere Božje v Porčinju, do katerega naj bi prišlo 8. septembra 1855. Marija se je prikazala mali Terezi Duš (Dush), stari deset let, medtem ko je na praznični dan žela travo za krave. Iz rok naj bi ji vzela srp, se nasmehnila in mali Terezi prijazno rekla v terskem narečju. »Ob praznikih ne bi smela delati.«

Gospa naj bi se sklonila, požela prgišče trave, ga podala deklici in rekla: »Vzemi, to bo dovolj«. Nato ji je naročila, naj spomni vse ljudi, naj posvečujejo Gospodovo ime, naj ne preklinjajo in naj spoštujejo post in vigilije.