Cerkev svetega Jurija v Bardu

Cerkev v Bardu je nedvomno arhitekturni in umetniški biser.

Arhitekt Gianni Avon se je posvetil tudi najmanjšemu detajlu. Nova cerkev, ki je postavljena tako, da vhod gleda proti vasi, stoji na vrhu že prej obstoječega velikega stopnišča.

Stopnišče jo povezuje z vasjo, tako da je cerkev osrednja točka za skupnost.Strukturo prekriva dvokapna streha z zelo strmim naklonom. Notranja stran zidov je iz gole opeke, kar zagotavlja dobro akustiko prostora. Ta je primerna tako za glasbo kot za govor, zato ozvočenje ni potrebno.

Arhitekt Avon je želel v cerkvi ohraniti nekatere kamnite elemente oboka starega zvonika, ki so del zidane strukture, dva stara kapitela iz 13. stoletja ob velikem koru, ki je obrnjen proti naravni lepotici Viškorški gori, kropilnico iz leta 1738 in dragocene Nacchinijeve orgle iz leta 1743.

V kotih cerkve sta bila izdelana dva manjša oltarja z oltarskima podobama svetega Jurija (nedavno restavrirano Colussijevo umetniško delo iz leta 1776) in Marije z detetom (iz 19. stoletja).

Nacchinijeve orgle

Nacchinijeve orgle so zelo dragocen zgodovinski inštrument. Izdelal jih je baročni izdelovalec glasbil iz Dalmacije Petar Nakić (1694–1796), ki je bil v svojem času znan kot največji mojster glasbil na beneški šoli in najbolj znan izdelovalec orgel Serenissime.

Njegovi izdelki upravičeno slovijo po prefinjeni, jasni in elegantni zvočnosti ter natančnosti mehanizmov.

Danes so orgle čudovito restavrirane, tako z vidika zvočnosti kot mehanizmov.
To zelo zahtevno delo je opravil mojster Francesco Zanin iz Codroipa. Orgle iz leta 1743 so eden zgodnejših Nacchinijevih projektov, saj so umetnikovo štiriinosemdeseto delo (originalen zapis je še danes viden na tablici nad klaviaturo).
Uvrščamo jih v prvo tretjino njegovega obdobja izdelovanja orgel.

Na podlagi zapisov na notranji strani orgel sklepamo, da so bile izdelane za kraj Fara ob Soči, nato preseljene v Krmin, od tam pa v začetku 20. stoletja v Bardo, kjer so jih leta 1933 začeli uporabljati.

Orgle so uglašene neenakomerno, na Riccatijev način, pritisk zraka v mehu pa je dokaj nizek, kar je značilno za italijansko šolo; toni so nežni, elegantni in zvočni.

Na Nacchinijevih orglah izvajajo repertoar iz obdobja renesanse in italijanskega baroka; v tistem obdobju je bila Italija vodilna v Evropi na področju slikarstva in glasbe.