Kratka krožna pot, ki se vije po območju izvirov potoka Tera, ni zahtevna, saj je njena višinska razlika minimalna – približno sto metrov. Nedaleč stran od izvirov Tera, na skalnati steni na zunanji strani tunela, je izdelana plezalna stena, ki je lahko dober začetek za še neizkušene plezalce.
Ko pridemo do ploščadi, ki je nekoliko nad izvirom Tera na mestu, kjer čez potok Mejo pelje most, gremo po cesti v smeri Mužca. Steza se začne takoj po mostu.
Na tem prvem delu se pot vzpenja v gosto poraščenem mešanem gozdu, kjer srečamo beli gaber, jesen, lesko in vrbo z bogato podrastjo. Steza poteka po desnem bregu pritoka Meje in prestreže cesto, ki pelje do kraja Tam na beli. Tu so še zadnji stalni travniki v dolini, kjer rase visoka pahovka, sicer značilna vrsta Vzhodnih Alp.
Kraj Tam na toviele stoji na ravnem predelu pod strmo gorsko verigo Mužcev. Od tu pelje pot naprej po asfaltni cesti do cerkvice v Mužcu in nato do naselja Šimci. Skalnate stene, ki se dvigajo nad vasjo, imenujejo Borova Lava. Ob koncu vasi je razpotje s kapelico.
Od kapelice v Šimcih pa lahko namesto poti Dolina Mužac uberemo stezo v desno, ki se položno spušča skozi leskovje. Steza se zdi zapuščena, njena dolžina pa kaže, da je bila svoj čas pomembna povezava med Mejo in Šimci. Pot obdajajo suhi zidovi zgrajeni iz kamenja, ki so ga pridobili s krčenjem bližnjih pašnikov. Ti zidovi so imeli dvojno vlogo; omejevali so posest in usmerjali črede, da pri selitvah niso poteptale obdelanih površin. Za veliko število teh poti se je ohranil mikrotoponim, kot na primer Kravje pot ali Krivojuneca.
Pot nas nato pripelje skozi redko poraščen gozd črnega gabra in malega jesena do prodine Meje. Tu prečkamo suho strugo potoka in malo pod ovinkom, ki vodi do prelaza Tam na meji, spet srečamo gozdno pot, ki nas pelje nazaj do izvirov Tera.
Če želimo svojo pot podaljšati, nadaljujemo po asfaltni cesti do ovinka, kjer nato uberemo gozdno pot, ki se vije navzgor po severni strani Viškorške gore. V približno pol ure pridemo do Kisalice. Ta se nahaja na nadmorski višini 796 metrov, na gorskem grebenu, ki se spušča proti globeli Tera.
Življenje v planšarskih kočah
Podeželske zgradbe na Kisalici so zgradili na koncu 19. stoletja, zelo verjetno pa je, da so tam že prej stali hlevi. Lepo kapelo, posvečeno Sv. Avguštinu, so blagoslovili leta 1934, leta 1983, po potresu, pa so jo obnovili. Lastniki koč, ki so bili v glavnem iz Tera, so hodili na Kisalico proti koncu aprila. Tja so se selile celotne družine in s sabo jemale govedo, ovce in koze, nekateri pa tudi prašiče. Živine niso gnali na pašo, temveč je ostajala v hlevu.
Na Kisalici ni izvirov. Zato je imela vsaka koča zbiralnik za deževnico iz žlebov. Poleg tega pa so v bližini cerkvice zgradili skupen vodovod, s katerim so meteorno vodo z zemljišča nad stavbo usmerjali v njeno notranjost.
V primeru dolgotrajne suše so prebivalci hodili po vodo v naselje “Ta za Kucjon” (iz slovenskega narečnega izraza Kucej, kar pomeni zaobljen gorski vrh) na 1260 metrih nadmorske višine, kjer je bil manjši izvir, ali so se spustili do Mužca.
Spomladi je bilo v tem alpskem naselju približno 40 ljudi, ki so so vračali v svoje vasi konec septembra. Nekatere družine pa so ostajale tam, dokler ni zapadel prvi sneg.
Na Kisalici ni bilo nobene mlekarne. Planšarji so, vsak v svoji koči, izmensko proizvajali sir. Proizvajali so tudi maslo in skuto.
V bližini podeželskih hišic so imele družine svoje njivice. Gojili so krompir in fižol, pridelek pa je bil količinsko in kakovostno odličen. Nekateri so nato v nižini ponujali svoje pridelke v zameno za koruzo.
Prebivalci planšarskih koč so gojili tudi sadna drevesa, na primer jablane, hruške, slive ali češnje, in nabirali gozdne jagode in maline.
S kmetijstvom so se na Kisalici intenzivno ukvarjali do polovice petdesetih let, nato pa je bilo teh dejavnosti postopoma vedno manj.
V sedemdesetih letih je kmetijstvo povsem zamrlo.
heart