Cerkev svetega Florijana v Zavarhu

Novo cerkev v Zavarhu si je zamislil inženir Alberto Caroncini. Obnovil je nekaj del iz stare cerkve, ki jo je porušil potres, in jih preselil v novo cerkev. Umetnine, ki jih je obnovil, so Marijin oltar iz leta 1777, kipa sv. Florijana in sv. Mavra, krstilnica, orgle Ivana Kacina in elegantni prapori svetega Florijana.

Vstajenje

Vstajenje je prikazano na steni za oltarjem, in sicer na 60 kvadratnih ploščicah s 36-centimetrskimi stranicami. Vsaka ploščica je ročno oblikovana iz treh vrst gline: bele, rožnate in rdeče.

V zapleteni podobi so vklesana bela krila, ki prikazujejo lahkotnost letenja a tudi trud pri askezi. S figurativnega vidika je prikaz razdeljen na tri dele. Spodaj je predstavljeno prvo stvarjenje; za obstoj vsega se gre zahvaliti Božji besedi (“v začetku je Beseda, vse se djela po njej”). Sredinski del je upodobitev človeštva ter njegovih različnih gospodarskih, družbenih, kulturnih in umetniških dejavnosti. Cerkev je središče in srce vsega tega.

Vse se združi v krogu okrog nevidnega obroča, ki je vstali Kristus; upodobljen je pri srčnem dejanju, ko ljudem deli kruh (“so ga poznali kar je lomou kruh”). Zgoraj pa je upodobljen svet Boga (“jaz sem te parvi te zadnji te ku živi”).

Križev pot

Delo je sestavljeno iz štirih lesenih slik, na vsaki od njih pa sta dva prizora, ki sta naslikana v tehniki tempera barv. Ob vsakem prizoru je opomba v slovenskem terskem narečju.

Slike so postavljene po dve skupaj, da so videti kot strani odprte knjige. V njih prevladuje slog miniatur, ki se je razcvetel v zgodnjem srednjem veku, predvsem v samostanih, kjer so »ilustrirali« bogoslužne, mašne knjige in cerkvena besedila.
Takoj je opaziti, da je križev pot v Zavarhu postavljen »v nasprotni smeri«, od desne proti levi. To lahko pomeni dvoje: 1. vernik se ne pokori, razmišlja in živi proti toku; 2. življenje je trpljenje, vendar je treba nanj gledati vse od vstajenja.

Ornament križevega pota je v slogu fin de siècle z barvnimi prekrivanji geometrijskih likov. Vsaka slika ima v spodnjem delu grb, ki predstavlja simbol ali motiv povezan s sliko in z besedilom.

Grbi od desne proti levi predstavljajo: pergamentni zvitek, trnjevo krono, grb občine Bardo, igralne kocke, svetnika Mohorja in Fortunata, spominsko ploščo oglejskega zvonika.

Prizorov križevega pota je 12, ker so trije Jezusovi padci združeni v eni sami, peti postaji. V ozadju tega prizora je mesto Berlin, simbol zidu sovražnosti, ki ločuje, in simbol ideologije, ki zoperstavlja interese in pelje do predsodkov in nezaupljivosti.

V naslednjem prizoru Jezusu pomagajo nositi križ. V ozadju je naslikana Terska dolina. V sedmem prizoru Jezus sreča skupino žensk. Ob straneh sta naslikani mogočni strukturi, ki prikazujeta moč institucij. Desno je vrsta obokov rimskega vodovoda – akvedukta (Segovia), levo pa stebri grškega templja v Agrigentu.

V primežu institucionalne oblasti brez obraza ženske izražajo sočutje. Na deveti sliki je Jezus sam, gol in obkrožen z materialnimi in ideološkimi razvalinami vseh civilizacij. Predzadnje delo uprizarja križanje in smrt Kristusa. Naslikano je na zlati podlagi. Na koncu je namesto snemanja Kristusa s križa prikazan Kristusov spust v podzemlje, resnica oglejske teologije, ki ponuja ekumenski pogled na odrešenje. S smrtjo Jezusa je vsakomur omogočeno odrešenje in so vsi narodi, rase, jeziki in kulture osvobojeni.

Križev pot se zaključi s predstavitvijo neke poti: to je pot življenja, ki se nadaljuje po smrti. Vstajenje se doseže le preko smrti.

Kacinove orgle

Orgle je za cerkev leta 1925 izdelal Ivan Kacin, leta 2010 pa so jih restavrirali v podjetju Francesca Zanina iz Codroipa. Delo je bilo naročeno leta 1925, stroški so znašali 22.000 takratnih italijanskih lir, kar je bilo za tisto obdobje visok znesek.

Sredstva so prispevali prebivalci Zavarha, emigranti v tujini in celo njeno veličanstvo kraljica. Del sredstev je bil zbran tudi z loterijo. Župnik Pio Collino je blagoslovil prašička, ki so ga podarili cerkvi v čast opata sv. Antona. Prašiča so pustili, da se je prosto sprehajal po kraju. Nato so organizirali loterijo; nagrada je bil ta prašič. Prodanih je bilo 824 srečk po 2 liri, kar je bil velik prispevek za cerkveno blagajno.

Orgle so prvič zazvenele v nedeljo, 9. maja 1926. Ob tej priložnosti je namreč mojster Raffaele Tomadini nanje zaigral »čudovito skladbo v čast mučeniku sv. Florijanu«. 10. julija 2011 je zavarška skupnost praznovala obnovitev tega glasbila; povabljeni so bili ugledni gostje iz bližnje Slovenije, ki so prispevali k obnovitvi.